Na kaj pomislite prvo, ko zaslišite besedo »poslovanje«?

Ob besedi poslovanje takoj pomislim na podjetje. To je organizacija, ki mora v zgodnji fazi poiskati priložnosti, ki se na trgu dogajajo stalno, jih pripeljati v podjetje in jih razdeliti kolegom. Podjetje Špica obstaja že 35 let in nas je v ekipi že 60. Vsega seveda ne moreš narediti sam, zato moraš čim več stvari razdeliti in pomagati, da se prodajni projekti pripeljejo do naročila. Potem pa je glavna naloga kolegov, da speljejo ta projekt v realizacijo, da se stranki preda projekt, da lahko ostane z nami na dolgi rok. Včasih se zgodi, da na samem začetku pozabimo, da so obstoječe stranke zelo pomembne in da je vzdrževanje strank na dolgi rok tudi ključnega pomena. Obstoječi kupci so ponavadi tudi bolj lojalni in pri njih lažje odpiramo nove posle. Poslovanje zajema vse, od točke priložnosti do dolgoročnega sodelovanja s kupcem.

Kako bi se opisali, če bi morali uporabiti samo tri besede?

Morda si lahko zamislim tri, ki me najbolje postavijo v okvir. Prva beseda bi rekel da je agilnost oziroma prilagodljivost, druga je kreativnost, za tretjo pa bi izbral eno krajšo besedo, to je beseda EX. Na EX lahko navežemo več besed, kot je naprimer ekscentričnost. Se pravi, da nismo v sredini, sredine so ponavadi bolj dolgočasne, ker se največ dogaja na robu. Včasih se kolegi šalijo v smislu »Stanovnik, on ima firme tudi v regiji«, to pomeni v ex Jugoslaviji. Na besedo EX lahko navežemo tudi besedo export. Špica ima v imenu dodatek International, s katerim smo se želeli pohvaliti, da smo izvozniki (čeprav še nismo, morda bomo pa postali). Stalno si želimo povečevati količino izvoza. Beseda EX mi je nekako najbolj pri srcu.

Kakšen nasvet bi dali samemu sebi na začetku kariere?

Zdaj je za mano 35 let Špice. Jaz sem inženir po izobrazbi, končal sem elektro fakulteto. Na začetku kariere sem si rekel, da so verjetno računovodska znanja tista, ki mi najbolj manjkajo za vodenje podjetja. Tako sem investiral 4000 mark (takrat je bilo to kar nekaj denarja) v tečaj na Blejski šoli gospe Purgove. Tečaj se je imenoval finance za nefinančnike, za inženirje, lahko tudi finance za telebane. Dolgo časa sem si govoril, da je bila to sigurno odločitev življenja, ker se podjetja z inženirskim znanjem ne da peljati, moraš imeti tudi občutek za finance. Zdaj, ko gledam nazaj na razdalji 35 let, slutim, da sem mogoče podcenjeval kadrovsko znanje. Se pravi razumevanje ljudi, vodenje ljudi, psihologija. Če bi zdaj izbiral, bi morda stavil kakšno prioriteto več na vodenje ljudi. Kader je tisti, ki kaže prihodnost, finance pa kažejo preteklost, to kar se je zgodilo včeraj. Kadri so tako kanček bolj pomembni.

Kako bi opisali svojega idealnega sodelavca?

Zakaj ste se odločili, da delate v organizaciji, ki jo vodite?

Ne vem, če sem se jaz odločil. Špica je pravzaprav nastala v naših glavah, ko smo se skupaj dobili 4 sošolci iz elektro faksa, vsak s svojega področja. Ampak če gledam izključno sebe, ki to podjetje vodim že 35 let, sem že v osnovni šoli želel imeti to avtonomijo, da sam pridem do denarja. To, da sam nekaj zgradiš, se mi je zdelo super. Tako da se spomnim iz osnovne šole obdobja, ko sem razmišljal, kako prit do prvega denarja. Videl sem, da je Lek odkupoval divji kostanj in so iz njega delali nekakšna mazila. Videl sem, da je teh kostanjev ogromno, zato sem jih nabral, namočil v vodo, da je bil malo težji, ter prodal Leku. To so bili dejansko prvi podjetniški začetki. Ko v študentskih letih nisem mogel več nabirati kostanja, sem pred faksom delil časopise in ta občutek za posel se me še vedno drži. Vedno vstajam zgodaj in hodim tudi zgodaj spati, vidim zelo malo filmov, edino dnevnik kdaj pa kdaj pogledam.

Kako bi opisali vlogo vodje v obdobju sprememb?

Zelo sem ponosen, da je športnik, ki ga pokrivamo zadnjih 15 let, Benjamin Savšek, letos nam in celi Sloveniji prinesel zlato medaljo. Ta borba, ki jo izvaja na divjih vodah, najbolje odraža Špico. Gre za to, da nikoli ne veste s katere strani vas bo val udaril, in morate zato zmagovati ne samo na moč, ampak na agilnost ter na prilagajanje spremembam. Mislim, da je Benjamin tukaj zelo uspešen. Prvič je majhen, kar lahko tudi predstavlja Slovenijo, ki je majhna in se lahko hitro agilno prilagodi nastalim spremembam in to je zelo pomembno. Večje kot je podjetje in hitreje kot pluje, bolj daleč v prihodnost mora imeti usmerjen radar, zato da zna svojo ladjo pravilno obrniti v pravem času. Če se spomnete filma Titanik, oni so takrat že vidli ledeno goro, a ladja je bila takrat tako velika in hitra, da je niso mogli več obrniti. Vedno se je dobro učiti na napakah drugih, veliko pa se lahko naučiš tudi na svojih napakah.

Kateri so glavni izzivi v vaši panogi in kako se z njimi spopadate?

Špica je v IT panogi, čeprav si jo sam vedno želim postaviti bolj v kadrovsko ali logistično panogo, a z IT-jem podpiramo in digitaliziramo kadrovske in logistične procese. In ker smo v IT panogi, se tehnologija stalno zelo hitro spreminja in če pogledamo to panogo v trenutnih časih, lahko vidite kaj se dogaja: delo od doma, delo na terenu, skrajšan delovni čas, na čakanju, to so take turbolence, ki popolnoma obrnejo vsebino, ki jo moramo podpreti.  Potem so pa hude turbolence še v tehnologiji. Če smo imeli nekoč žigosne kartice, smo šli potem na plastične kartice, zdaj pa je to telefon, ki ga imate v žepu in se z njim dotaknete kartice, ki je na steni. In že jutri boste imeli telefon v žepu, ki ga bo prostor prepoznal sam, in se ne bo treba ničesar dotikati, in se bodo vrata sama odprla. Zdaj vsi želimo non-touch ekonomijo, kjer se ni treba ničesar dotikati. To prihaja, in kot Špica moramo biti v sami špici in biti prvi pri teh spremembah.

Kako vidite svoje podjetje in vašo vlogo v prihodnosti?

Morda se spet dotakneva športa, saj šport prinaša neko borbenost, ki jo v Špici potrebujemo. Že samo življenje se mi zdi kot hokejska tekma, kjer imate tri tretjine. V prvi tretjini še nimate rezultata, nimate nič za izgubiti, je polno energije in greste na polno, potem v drugi tretjini že imate nek rezultat, se ne sme več toliko riskirati, imate že družino, za katero je treba poskrbet, kakšno hišo zgraditi, je obdobje stabilizacije, potem pa pride še tretja tretjina, kjer sem že jaz, in kjer se gre na presing, mož na moža. Še vratar gre v napad, in kolegi mi pravijo, da naj pazim, da bo še pumpa zdržala. Računam, da me čaka trenerska vloga, da bom moral to mlajšo generacijo, ki pritiska v Špici prepustiti v prve vrste. To je zanimivo, saj moraš kot trener doseči gol. Kako ga doseči, če nisi v igri, pa je izzivalen cilj, ki je pred mano in ki se ga veselim.

Zakaj bi talenti v prihodnosti postali del vašega podjetja in ekipe?

Talenti so pri Špici že od nekdaj in so naš ključen steber. Informatiko poznate in borba za talente je tukaj celo najhujša. Informatiki v Sloveniji želijo biti samostojni, delajo tudi za tujce. A jaz pravim, da tukaj manjka neka skupnost. Ko delaš za tujce, tukaj pri nas ne ustvarjaš nobene zgodbe in mi moramo zdaj v Sloveniji ustvariti ekipo, ki se bo sposobna prebiti na svetovno tržišče. Slovenija je majhna. Ker pa smo majhni, smo bolj agilni od Francozov, Nemcev, Italijanov, in hitro najdemo nove poti. Smo na meji med vzodom in zahodom, z glavo smo v Evropi, s čustvi pa na balkanu. S čustvi se ponavadi odločaš kaj kupiti, potem pa z glavo te odločitve racionaliziraš, zato, da si miren. To so vse prednosti. Talente želimo privabiti tudi z nagradami, letos smo dobili nagrado Microsoftov partner leta. Sodelujemo v zgodbi z njihovim oblakom. Druga nagrada, s katero se lahko letos pohvalimo, je Zlata nit oziroma zaposlovalec leta in vse to je dokaz dolgotrajnega dobrega dela.