Zaposlovanje: Kaj je narobe z diplomanti?
 
objavljeno v Gospodarkem vestniku 04.02.02

 

Delodajalci zahtevajo izkušnje, do katerih mladi težko pridejo, diplomanti in mladi magistri pa z malim niso zadovoljni

Diploma ima, če smo odkriti, vse manj veljave, saj tisto, kar je nekoč pomenila srednja šola, danes pomeni fakulteta. Da prihaja do razvrednotenja izobraževanja, očitno čutijo tudi mladi diplomanti, saj se jih vse več odloči, da nadaljujejo šolanje. In prav zato se velikokrat zgodi, da jih imajo, ko išejo prvo službo, že blizu trideset. Njihova pričakovanja in želje pa so se v teh letih krepko spremenili. Z magisterijem v žepu bi bili vsi radi direktorji ali pa vsaj njihovi pomočniki, pravijo uradniki, a to ne gre.

Prehod s fakultete na trg delovne sile je velik in zahteven korak. "Vsa podjetja želijo ljudi z delovnimi izkušnjami, te pa jim mladi težko ponudijo," ugotavlja Edita Jusić, direktorica Apel servisa, ki posoja delovno silo in išče priložnostna dela za študente. Izkušenj namreč nimajo kje dobiti - razen če si jih niso nabirali že med študijem - po zagotavljanju kadrovikov pa iskalci zaposlitve niso vedno pripravljeni na pomožne funkcije, zato se vse vrti v začaranem krogu.

Pričakovanja v oblakih

Kljub temu ali, bolje rečeno, ravno zaradi nepoznavanja razmer v podjetjih mladi od prve službe pričakujejo veliko. Preveč, pravijo nekateri. Še posebno diplomanti nekaterih ljubljanskih fakultet, ki imajo večji ugled in veljajo za elitnejše (če še ne veste, pri nas se močno cenijo pravniki in ekonomisti). Vendar pa direktorji kadrovskih služb povečini zatrjujejo, da skoraj nihče, ki ima diplomo ali celo magisterij, ni zadovoljen z malim. "Zvečine so prepričani, da so, ko so diplomirali, naredili vse, kar je treba, da dobijo službo," ocenjuje Jusićeva.

Pa ni tako. Še zdaleč ne. Takrat se pravo garanje šele začne. Kljub fakulteti je pogosto treba začeti na najnižjem delovnem mestu, si počasi pridobivati spoštovanje in ugled med zaposlenimi in si pripravljati pot navzgor. Fakulteta ti ponudi teoretično znanje, a je to v praksi nemalokrat povsem drugačno. Prav zato so izkušnje neprecenljive, in to ne samo z vidika poznavanja dela. "Poleg nerealnih želja, kot sta na primer visoka plača in pomembno delovno mesto, imajo diplomanti tudi napačne predstave o odnosih v podjetju," govorijo izkušnje Edite Jusić. Ker nimajo izkušenj, so prepričani, da je njihov nadrejeni najbolj siten in da so stvari prav v podjetju, v katerem delajo, najbolj neurejene. Če pa za sabo že imajo nekaj služb, je njihova ocena razmer precej bliže realni sliki življenja.

Podobne izkušnje ima tudi Sabina Halilovič, svetovalka za kadre v podjetju Adecco: "Velikokrat jih moramo postaviti na realna tla in jim povedati, da ne bodo dobili 200 tisoč tolarjev mesečnega dohodka, včasih še 150 ne." To pa je za marsikoga hud udarec.

Med ambicijami in sanjami je razlika

A vsi ne mislijo, da so mladi sanjači. "So ambiciozni, in to je dobro," meni Boris Dular, vodja kadrovske službe v Krki. Prav ta ambicioznost jih namreč žene naprej in jim omogoča, da se povsem predajo delu, ki ga opravljajo. Seveda mora biti podprta s teoretičnim znanjem, ki ga v podjetju nadgradijo s praktičnim. "Pomembno je tudi, kakšen posluh ima človek za t. i. mehka znanja - občutek za delo z ljudmi, sposobnost prilagajanja razmeram in sodelavcem in podobno," trdi Dular. Prav zato jih v Krki nič ne moti, da pridejo k njim brez izkušenj, če imajo le primerno znanje.

Pripravniki so lahko za podjetja še bolj privlačni, saj so povečini prilagodljivi, pripravljeni na učenje in imajo veliko svežih zamisli. "Primerov, da bi se kdo zelo visoko cenil in zato zahteval nemogoče, skorajda ni," pravi Dular. "Njihove želje so realne in povečini uresničljive, če pa niso, jih mladi radi prilagodijo."

Prva služba: direktor

Velika ponudba diplomantov sili mlade z večjimi ambicijami k nadaljevanju šolanja, zato poleg zadovoljive plače in položaja sprašujejo tudi po taki službi, ki bi jim omogočila pridobitev magisterija. Prepričani so, da bodo lahko s tretjo stopnjo takoj zasedli pomembno delovno mesto, pravijo kadroviki. Celo dobro je, da se pri tistih bolj izobraženih in ambicioznejših razvije tudi želja po vodenju, priznavajo pa, da priti do vodilnega mesta, zlasti v večjih podjetjih, ni ravno lahko. Dobra mesta so zasedena, zanimanja zanje pa je veliko.

Zato se vse pogosteje dogaja, da najboljši kadri zapuščajo velika in uspešna podjetja in si službo raje poiščejo v manjših, kjer so možnosti, da pridejo do vrha, mnogo večje. "V velikih podjetjih so poti navzgor zaprte, saj so vodilna mesta povečini že razdeljena," ugiba o takih odločitvah mladih Darij Biščak iz Petrola. Tudi njim se namreč dogaja, da izgubljajo magistre. Želja po vodenju, uglednem statusu in priznanju očitno odtehtajo tveganje, ki ga prinaša prestop v manjše podjetje.


POUDAREK:

Bolj kot delovne izkušnje si morajo mladi ambiciozneži pridobiti ugled in spoštovanje okolice, da bi napredovali!